(D)evolucija slovenščine kot vzrok smrti slovenske identitete?

18 Maj 2013

(Prosim, da najprej preberete izvirni komentar: http://www.delo.si/mnenja/komentarji/izgubljamo-besede-in-z-njimi-identiteto.html)

Rasa ni zgolj barva kože. Skozi raso prenese mati na otroka svoja čustva, občutke, naravnanost do sveta, narodovo izročilo, človekovo identiteto in zavest. Otrok, ki je oropan rasne čistosti, ker sta se njegova starša odločila, da ne bosta dovolila, da olesenelo mišljenje preživetih generacij omejuje njuno življenje, se bo skozi življenje prebijal brez trdnega temelja. In kakor obravnavamo svojo raso, tako obravnavamo sami sebe. Kako se piše v tem trenutku beli rasi v Sloveniji?

Se vam, spoštovani bralec, tako besedilo zdi sprejemljivo? Besedo rasa v zgornjem odstavku lahko brez težav zamenjamo z etnično pripadnostjo, spolno usmerjenosti in podobnimi “spornimi” oznakami.

Ko sem prebral komentar Izgubljamo besede in z njimi identiteto, sem se zgrozil. In srhu, ki me je spreletel, ni botroval bojda nezavidljiv položaj slovenščine v Sloveniji, marveč grozljiva togost piske in njene kolegice. Iz napisanega nikakor ni vela ljubezen do slovenskega jezika, marveč nepripravljenost na stopicljanje v korak s časom. Njuni “argumenti” so v najboljšem primeru plod pomanjkanja lastne identitete, v najslabšem pa prozoren poskus manipulacije bralcev s poskusom ustvarjanja povezav med negativnimi čustvi in dejstvi, ki jima niso všeč. O natanko tej taktiki je pisal že Aristotel – pod soncem nič novega.

“Če ni pokvarjeno, ne popravljaj,” je eden najbolj znanih  ameriških pregovorov. Da, zlobni Američani, so s svojim zgledom naše ustvarjalce korpusov prepričali, da začnejo zapisovati slovenščino, ki jo Slovenci dejansko govorimo, čeprav vsi vemo, da Slovenci nikakor ne govorimo in pišemo pravilne slovenščine.

Ob tovrstni izjavi se moja malenkost zazre v globine svojega možganskega centra za izražanje misli in se vpraša, komu se je zmešalo. Je jezik neka višja resnica, v katero ne smemo dvomiti in ki se je moramo slepo držati, ne glede na stanje v resničnem svetu? Smo ljudje zgolj sužnji jezika? Kot prevajalec se s takim mišljenjem nikakor ne morem strinjati. Jezik je zgolj orodje za izražanje misli in čustev. Je le orodje za prenašanje informacij.

Strinjam se, da je mogoče z dobrim poznavanjem jezika izražati svoje misli in občutja natančneje in bolj doživeto. Pa vendar, je jezik edini način za izražanje svojega dojemanja sveta? Dober retorik lahko večmilijonsko množico po mili volji vodi iz enega čustvenega stanja v drugega. Isto pa lahko počne tudi dober glasbenik s svojim inštrumentom oz. dober umetnik s svojo umetnostjo, ne glede na njeno vrsto. Jezik tako ima enak položaj in enako uporabnost kot klavir, čopič ali kiparsko dleto. Tako kot ne bi nihče uporabil električne kitare za izvajanje bobnarskega sola, tako kot ne bi nihče uporabil dleta za les za oblikovanje brona, tako tudi nihče ne bi uporabil po svojem mnenju neprimernih jezikovnih konstrukcij za izražanje nečesa, za kar ima primernejše orodje. Razlika med mlajšimi oz. jezikovno svetoskrunskimi in starejšimi, čistejšimi generacijami  je v tem, da smo mlajši neprimerljivo pogosteje izpostavljeni nematernim jezikom, kar zgolj bogati naš nabor jezikovnih elementov.

Avtorici članka primerjata besedni zvezi “biti fit” in “biti čila”. V njunem primeru je morda “čistokrvna” slovenska beseda enako primerna. Nisem pa prepričan, s katero slovensko besedo bi spoštovani gospe nadomestili besedo “fit”, ko ta označuje žensko, ki je videti zdrava in pravih mer, ki je oblečena na točno določen način in se ukvarja s tako ali drugačno športno ali rekreativno dejavnostjo, pri čemer kombinacija omenjenih elementov povzroči pri moških opazovalcih poskok ravni testosterona v krvi. Slovenska beseda, ki se temu pomenu še najbolj približa, je po mojem skromnem mnenju (biti) “huda”, vendar dvomim, da bodo jezikovnopuristični krogi besedi “hud” blagovolili v SSKJ dopisati tudi ta pomen.

Kot dolgoletna poklicna uporabnica jezika, bi se kolegica avtorice komentarja morala zavedati, da se jeziki med seboj ne razlikujejo zgolj v besedah, ampak veliko globlje. Določene angleške konstrukcije, bodisi prevedene bodisi kar v angleščini, in določene tujke vzbudijo pri mlajših generacijah občutke, ki jih slovenske “ustreznice” niti ne oplazijo. Pri tem ne gre za preprosto nepoznavanje slovenščine ampak zgolj za njeno jezikovno nepopolnost, ki je skupna vsem jezikom in ki puristom očitno gre v nos. Ni ga jezika na vsem širnem svetu, v katerem bi bilo mogoče izraziti vse pomenske odtenke, ki jih lahko preprosto ubesedimo v drugih jezikih, ne da bi se pri tem zavozlali v več(od)stavčne gordijske vozle. In ker jezik kot abstraktno živa tvorba stremi k racionalizaciji, prevzame strukture in besede, ki njegovo uporabo olajšajo.

Na vprašanje izgube narodne in osebne identitete Slovenk in Slovencev, ki izvira iz (apokaliptične) namišljene smrti slovenščine, naj odgovorim s citatom Karla V., vladarja Svetega rimskega cesarstva v 16. stoletju: “Z Bogom govorim špansko, z ženskami italijansko, z moškimi francosko, s svojim konjem pa nemško.” Kot vemo, so vladarji že od nekdaj praktično poosebljali identiteto svojega cesarstva, pa Čarli svetorimski kljub temu ni postal veleizdajalec zgolj z menjavo zvočnih vibracij, ki jih je proizvajal z usti.

Zato se velja vprašati, ali morda strah po izgubi identitete ne izvira iz pomanjkanja lastne narodne identitete avtorice in njene kolegice. Za domoljube bi morala zadostovati poved “Slovenec sem, ker sem Slovenec!” in ne absurd, kot je “Slovenec sem, ker živim v Sloveniji, ob nedeljah jem govejo juho in pišem v bolj ali manj pravilni slovenščini.” Črpanje lastne identitete iz jezika je primerljivo s črpanjem identitete iz velikosti primarnih oz. sekundarnih spolnih organov, znamke avtomobila v garaži in debeline denarnice oz. suhosti postave – Sprejemljivo za otroke in pubertetnike, pri odraslih pa je rahlo patetično, če je celota njihov biti zgolj “govorec slovenščine s folcvagn pasatom”.

In tako vas vabim, dragi bralec, da se zamislite, poglobite v svoja domoljubna čustva in se vprašate: “Sem le nekdo, ki govori slovensko, ali sem Slovenec?”

Odgovor na to vprašanje vam bo najbolj jasno prikazal tveganje izumrtja slovenščine.

Pa srečno!

  • Share/Bookmark